Slikanje je čarobna predstava. Mi smo iluzionisti. Z urejanjem vzorca oblik, vrednosti in barv na površini predstavimo tisto, kar v resnici ni. Vprašajte gledalce svojih slik: "Kaj je to?" In odgovorili bodo z opisom prizora pred njimi. Po kratki pavzi jim sporočite, da gre res za prikaz teh elementov, še pomembneje pa je, da gre za slikanje tistih prepoznavnih predmetov. Kot slikar ste uporabili orodja svoje obrti, da izrazite svoje vtise in na koncu sporočite svoje namene občinstvu.
Eno takšnih orodij, ki ga je mogoče zaslediti do renesanse, je načelo sfumato, latinsko / italijanske besede, ki izhaja iz fumare, ki pomeni "kaditi." Označuje slikarsko tehniko, v kateri ni ekstremnih pik in luči in brez ostrega / ostrega obrisa. Ta rahlo zamegljen videz z nizkim kontrastom ustvarja zadimljen učinek in s tem tudi ime. Kot da se je med vami in prizorom odplaknila tančica dima in hlapov, ki ustvarja bolj realističen prikaz svetlobe in barve.
Najbolj znan zagovornik sfumatoja je bil Leonardo da Vinci. Verjetno ni boljšega primera njegove uporabe kot v njegovi mojstrovini Mona Lisa. Z mehkobo robov in subtilnimi prehodi med vrednostnimi in barvnimi razponi je ustvarjena resnična kakovost, ki preganja številne poglede do danes.
Kot pastelisti lahko prakticiranje sfumota zlahka nastane s postopnim prehodom med vrednostmi in barvami ter s čezmernim razmejitvijo robov. Ker se pastel nikoli ne posuši, lahko nežno razmazovanje roba med oblikami, bodisi z lahkim tapkanjem prsta ali z nežnim nanosom prehodnega tona (nekaj, kar je med vrednostmi in barvami, ki so prisotne), lahko ustvari sfumoto učinek. Uprite se prekomernemu mešanju. Sfumato naj ne bi ustvaril zamegljenega videza, kot da prizorišče ni v fokusu, temveč rahlo mehkobo, ki jo predstavljajo atmosferski pogoji. Pri krajinskem slikanju se slabo prikaže v smeri navzgor in navzdol, zelo koristno pri upodabljanju teh atmosferskih vplivov.